Kulturno-zgodovinske znamenitosti


Kapelica sv. Marije Vnebovzete 

Kapelica-1 Krajevna skupnost Stara vas nima na svojem ozemlju mogočne cerkve, ki bi se z zvonikom visoko dotikala neba, ima pa zato manjšo kapelico, ki lahko sega do globin človekovega srca ter predstavlja veliko bogastvo in oplemenitenje tega področja. Kapelico odkrijemo tik ob Koroški cesti skozi najstarejši del Stare vasi. Posebnost kapelice je, da ne stoji sama zase kot samostojen objekt, temveč je obdana s škarpo in je z obeh strani zadaj veličastno poudarjena z dvema visokima cipresama. Je pomnik preteklega časa in ustvarja pokrajino kulturno, saj je kapelica »kulturni spomenik«. Obenem priča o nekdanjih in sedanjih ustvarjalnih hotenjih in prizadevanjih značaja vaškega človeka in je zato del njegove zgodovine. Verjetno ne predstavlja neke vrhunske stvaritve, vredna je zato, ker so jo ljudje sprejeli za svojo in ji dali novega izraza. Zato je prav, da se o njej piše, saj je njihov ponos. V njej se izraža arhitekturno, likovno in kiparsko dogajanje v pretekli domači ljudski umetnostni. 

Kapelica-1 Od kdaj kapelica obstaja, ni natančnih podatkov, le pripovedovanja ljudi. Glede na časovno opredelitev v knjigi Znamenja na Slovenskem, avtorja Marijana Zadnikarja, da so odprte kapelice doslej veljale za baročne in nobena med njimi ni starejša od prve polovice 19. stoletja in je njihovo slogovno izhodišče klasicizem, ki se izraža še prav posebno v stebričih, ki so njihova najizrazitejša sestavina, lahko starovaško kapelico uvrstimo v časovno obdobje 19. stoletja. Kapelica je znamenje, je kulturni spomenik, s katerim je človek ohranil spomine na dogodke, ki so se zarezali v njegovo življenje; postavljal jih je ob svojih poteh in stezah in izražal svoje občutje. Z njimi so ljudje dajali vidnega izraza svojemu verovanju, kajti vera je bila za naše prednike najmočnejša duhovna sila. Čas po 2. svetovni vojni ni bil naklonjen in je močno zaviral ali celo prekinil razvoj, stilno rast in obstanek znamenj, ki so najtesneje povezana z domačo zemljo in s pogoji, v katerih so nastajala – v tem je ravno njihova prava vrednost. Nerazumljivo je zato, da so bili prepuščeni propadanju in nenehnemu uničevanju.¹ 

Kapelica-1 Tudi kapelicam v Stari vasi ta čas ni prizanašal. Ravno iz Blatnikove kapelice je bil kipec sv. Marije z detetom odvzet in vržen v reko Pako, kjer so ga na srečo tudi našli in spravili na podstrešje pri Ževartu, predhodnikih današnje družine Fišer. Žal porušena je nekdanja t.i. Rakova kapelica, ki je stala na polju kmetov Meža, po domače Rakov, iz katere sta bila dolga leta na njihovi domačiji v hiši shranjena oba kipca sv. Ane in sv. Uršule vse do leta 2003, ko so ju obnovljena blagoslovili in slavnostno postavili v letu 1995 obnovljeno Blatnikovo kapelico in preimenovano v kapelico sv. Marije Vnebovzete. Rakova kapelica je bila poljskega tipa kapelice, kar priča tako lokacija kot tudi kipec sv. Uršule, saj je sv. Uršula zavetnica kmetov. Kmetje so rekli, da pod plaščem sv. Uršule nikoli ne manjka: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in »ta prave krščanske vere.« Rakova kapelica je stala na polju vse do začetka gradnje Stanetove ceste, na zgornjem robu Sončnega parka. Bila je preprosta, kot obeležje, pravi Rakova Jožica Strmčnik, kamor so za veliko noč nesli košarice na žegenj. Mimo kapele je tekla »črna cesta« skozi današnji park, na obeh straneh so bila polja pšenice in po tej poti se je prišlo na desno doli v Staro vas. Tudi Gorjanovo kapelico ob stari Nami je doletela enaka usoda.² 

Kapelica-1 Pripovedovanje krajanov o nastanku kapelice sv. Marije Vnebovzete s kratko zgodovino 

Težko je določiti leto postavitve kapelice, ker ni najdena, vklesana niti vpisana letnica. Avtohtoni Starovaščani pripovedujejo, da je bila nekdaj skozi Staro vas edina cesta, ki je povezovala Šoštanj, Velenje in Škale. Kapelico je po ljudski legendi dal postaviti eden od grofov Turnskih. Nekega zimskega dne se jim je namreč na poti domov v Škale v graščino Turn, ki leži v bližini Stare vasi, pripetila nesreča, ki se je dokaj dobro končala, saj so potniki (hčer) ostali pri življenju in jo je grof dal tam postaviti v zahvalo – kateri od gospode in kdaj je bila nesreča, se danes ne ve točno.³ Zato kratek pregled turnske gospode v 19.stoletju: »Od leta 1802 dalje je bil turnski lastnik Josef Franz Bayer, leta 1805 Johan Nikolaus del Negro, potem Marija Šubic, roj. Del Negro in njeni sestri Katarina in Theresia del Negro do polovice, druge polovice pa od leta 1844 Franz Ritter von Gadolla, ki je že leta 1845 postal lastnik celotnega posestva. Od leta 1861 je lastnik Jakob Greinitz, trgovec v Grazu; leta 1871 Alfred vitez von Wilhelm; leta 1873 Karl in Frančiška Noe von Nordberg; nato si hitro sledijo še Franc Ržiha, von Kreil, Karl Kratohvil in leta 1882 Ernst Pick. Za njim je lastništvo gradu prevzel Daniel von Lapp, lastnik velenjskega premogovnika od leta 1885 dalje.« 4 V njej je bil prvotno samo kipec sv. Marije z Jezusom v naročju in je bila poimenovana kot Blatnikova kapela, ker stoji na zemljišču Blatnikovih. Gospod Alojz Lukanc se spominja, da je kapelico sredi petdesetih let 20. stoletja po naročilu in financiranju gospoda Alojza Popka malo obnovil Rudolf oz. Rudl Meža, po domače Rak (stric Jožice Strmčnik), obmetal z malto in pobelil, ker je bil zidar. Kipec sv. Marije z detetom je obnovil gospod Grudnik iz Hrastovca. Vsak sosed je tudi rad prinesel kakšno svečo in rožice. Kapelica je nato kljubovala času, počasi žalostno propadala, vse do spomladi leta 1995, ko so jo krajani, zbrani v gradbenem odboru, ki so se preimenovali v Kapelarje, obnovili ob pomoči finančnih prispevkov mnogih dobrih krajanov Stare vasi. Od takrat je novo ostrešje iz cigla, tudi t. i. simsi oz. okrasje pod streho so betonirani in rušt. Oblika zgornjega dela kapelice je prvotna, samo sanirana. Temelji so izolirani. Spodnji del kapelice je oblečen z novim pohorskim granitom. Stebra sta nekoliko odebeljena po pripovedovanju gospoda Henrika Fišerja, ki je izvajal vsa obnovitvena dela. Kovana dvokrilna vrata je iz Gorjanove kapele priskrbel in podaljšal gospod Anton Pirnat. Ograjo na obeh straneh je dal izdelati gospod Jože Koper. Celotno lepo poslikavo kapelice je opravil gospod Alojz Lukanc in tudi vse tri kipce je obnovil. V trikotnem čelu pročelja kapelice so med obnovo odkrili zazidano nišo, kamor sta zakonca Olga in Alojz Lukanc dala angelčka. Mgs. Marijan Kuk je ob blagoslovu ugotovil, da gre za kipec sv. Marije Vnebovzete, zato je za praznik kapelice določen 15. avgust oz. Veliki Šmaren. (Šmaren = sv. Marija).5 

Opis kapelice sv. Marije Vnebovzete 

Kapelica-1 Kapelica je pravokotna in visoka okoli 3 m. Zunanjščina deluje razgibano, ker je sestavljena iz treh delov. Spodnji del t. i. parapetni zid je bogato obložen s pohorskim granitom, v notranjosti s tremi marmornimi stopnicami, marmorno ploščo z vklesanim napisom Sveta Marija prosi za nas in zadaj zaključen z marmorno polico. Osrednji del predstavljata spredaj na oglih dva gladka, dimen-zij 80/70/63 cm, stebra rjave barve, ki ustvarjata kapelici lahkotnost in eleganco, poudar-jeno s kovanimi neenako širokimi dvokrilnimi vitkimi vrati, s skupno desetimi vertikalami, ki se v loku zaključujejo v enaki višini z obema stebroma. Srednji del je odprt na vse tri strani: vzhodno, zahodno in južno. Vzhodna in zahodna odprtina je zaščitena s kovano ograjo. Hrbtni del predstavlja zidna vdolbina, zaprta kot vitrina z odpirajočimi se vratci s širšim gladkim naravnim steklom v sredini, vpetim v razgibanem tridelnem lesenem okvirju, in reliefnim steklom rumene barve na obeh stranicah, ki sta fiksno pritrjeni in z lesenim okvirjem razdelje-nim na štiri skoraj enake dele. Enostaven in gladek lesen okvir s steklom je zgoraj polkrožno zaključen in ima poleg estetskega videza tudi namembno funkcijo, da kot steklena stena ščiti ansambel treh plastik v zidni vdolbini, ki predstavljajo središče celote in usmerjajo vse naše poglede nase. Kapelica je namreč obogatena s tremi lesenimi baroč-nimi kipci, postavljenimi na treh podstavkih: levo stoji Marijina mati sv. Ana, držeč rožni venec s pobožno sklenjenimi rokami na prsih in z nežnim občudujočim pogledom proti osrednjemu kipcu, na največjem podstavku stoječe okronane sv. Marije z okronanim božjim detetom v naročju leve roke, v kateri drži tudi kraljevsko žezlo, in z velikim rožnim vencem v desnici, držeči v višini njenega srca. Plašč je posut z mnogimi zvezdicami. Desno stoji kipec bosonoge sv. Uršule, njen pogled je naprej zazrt. Simbolika razpela je upodobljena z osrednjo plastiko ansambla, na kateri se trikratno pojavi križ: na troje razčlenjeni kroni sv. Marije Vnebovzete, na kroni Jezuščka in na krogli, ki jo le-ta drži v desnici. Zanimiv in skoraj neopazen detajl je njegova levica, ki jo drži v zaprisego. Oči ima uzrte v nebo. Zgornji del kapelice predstavljajo trije polkrožni loki, ki se kakor zvonica odpira na tri strani. Sprednji med njimi je segmentni lok, ki nosi trikotno čelo pročelja, kjer je tik pod vrhom še majhna obokana niša s klečečim se angelčkom v njej. V obokanem stropu notranjosti so lepo narisane velike črke napisa Marija. Fasadna poslikava je preprosta, a učinkovita lepa rumena, ki je na levi in desni strani nad segmentnim lokom obogatena s palmovo vejico, zavezano z be-lo pentljo in izraženo z enostavno ravno linijo rjavo-bele obrobe, ki se zaključi z intenzivno bogatimi tremi ravnimi robovi zidanih simsov bele barve in s kontrastno plastjo rdeče funkcionalne strehe, krite z opeko. 6 

Pripravila in sestavila: Senka Karlovčec
Literatura: Sakralna dediščina Šaleške doline, Založništvo Pozoj, Velenje 1998 1 – Znamenja na Slovenskem, Marijan Zadnikar, 1963 4 – str. 249 Velenje, 40 let mesta, Razprave o zgodovini mesta in okolice, Mestna občina Velenje, 1999 Viri: 2,3,5 – pripovedovanje krajanov: Jožica Strmčnik, Alojz Lukanc, Henrik Fišer, Anton Pirnat, Stara vas 2010 6 – fotografiranje in opazovanje kapelice: Senka Karlovčec


Muzej premogovništva Slovenije 

MUZEJ PREMOGOVNIŠTVA SLOVENIJE
KOROŠKA CESTA – STARI JAŠEK, 3320 VELENJE
http://www.rlv.si/muzej

trgovina@rlv.si
Tel., Faks: 03/ 5870 997 

Muzej premogovništva Muzej je odprt od torka do nedelje med 8.30 in 17. uro (15.00 vstop zadnje skupine). Vsak prvi četrtek v mesecu je muzej odprt od 11.30 do 19.30 (18.00 vstop zadnje skupine). Ob ponedeljkih je muzej zaprt. Priporočljive so predhodne najave ogleda. Informacije in rezervacije na tel.: 03/587 09 97 Muzej je multimedijsko opremljen v slovenskem, angleškem, nemškem, hrvaškem in italijanskem jeziku. V muzeju smo ponosni, ker lahko edini v Sloveniji v podzemni del muzeja popeljemo tudi invalide na vozičkih, obiskali pa so nas tudi že slepi in slabovidni. 

SPOZNAJTE SKRIVNOSTI PODZEMNEGA SVETA V ROVIH PREMOGOVNIKA 180 METROV POD POVRŠJEM NA ENI OD NAJDEBELEJŠIH ZNANIH PLASTI PREMOGA NA SVETU. 

 V spremstvu vodičev boste doživeli:
- spust z dvigalom globoko pod zemeljsko površino;
- multimedijsko zgodbo o začetkih premogovništva v Sloveniji;
- simulacijo rudarske nesreče in razstreljevanja v premogovniku;
- rudarsko malico v najgloblje ležeči jedilnici v Sloveniji;
- sodobno odkopavanje premoga;
- vožnjo s podzemno železnico;
- predstavitev slovenskih premogovnikov v zunanjem delu muzeja (stanovanje, črna garderoba, skok čez kožo, zbirka mineralov …). 

Prav tako vam v muzeju ponujamo:
- ogled razstav v razstavišču Črna garderoba (razstave priznanih umetnikov, razstave o dediščini, ki so povezane s premogovništvom);
- salon v jamskem delu muzeja – za zaključene skupine (poroke, sestanki, rojstni dnevi – catering);
- prostor za predstavitve in druženje v zunanjem delu muzeja (sestanki, predstavitve, rojstni dnevi …);
- okrepčevalnica v zunanjem delu muzeja;
- prostor za koncerte, predstave, predstavitve v »prizivnici«, na voljo je sestavljivi oder (pbl. 200 sedežev). 

POSLANSTVO MUZEJA
Muzej premogovništva Muzej premogovništva Slovenije v Velenju je nastal na podlagi dela številnih generacij slovenskih rudarjev in predstavlja zelo zanimiv način sodelovanja med delujočim Premo-govnikom Velenje z letno proizvodnjo okoli 4 milijone ton premoga. Muzej premogovništva na strokovnem področju sodeluje z Muzejem Velenje in s Tehničnim muzejem Slovenije. Ambicija muzeja je zgodbo o slovenskem premogovništvu približati čim večjemu številu obiskovalcev, ne glede na starostne, gibalne, jezikovne ali katere druge omejitve. Prav zaradi tega sta pomembna načrtno pedagoško delo z vsemi obiskovalci muzejskih zbirk ter vpliv muzeja na kulturno in turistično podobo Šaleške doline in Slovenije. V delovanju muzeja so ohranjene stare rudarske vrednote – tovarištvo, solidarnost in pomoč, ki pomenijo tudi odnos do obiskovalcev in poslovnih partnerjev. Rudarski pozdrav "SREČNO" je iskrena želja za prihodnost vseh nas.


Staro kmečko orodje Ivana Strmčnika 

Staro kmečko orodje Ivana Strmčnika Nekatera stara orodja, ki so jih nekdaj uporabljali na Rakovi kmetiji, ima lično predstav-ljena zet Ivan Strmčnik. Da se ohrani spomin in imena starih orodij, jih je vredno zapisati: veslica, greblica, omelo, lopar, burkle, valer, cepi za mlatenje pšenice, sveder, žaga locnavka, srp, nož za drenje prašičev, rajkmozer za obdelovanje lesa, noži za čiščenje parkljev konj in krav, špricanca za delanje klobas in krvavic, tišlerška žaga, mala bobnerica za obsekovanje lesa, šinter za klesanje hlodov, žaga za podiranje oziroma cug žaga, cimrovka za tesanje lesa, račun za sekanje stele ali klestenje stele, lesene kmečke vile za seno, strgalo za čiščenje skorje na jabolkah, žaga za obrezovanje dreves, krempižlerji za hojo po drevesu ali telegrafnci, železne kmečke vile, pikl za zabijanje klincev, klinci za vlečenje lesa, rajkl za porajklanje lesa, konjska vaga, bikovska uzda, čepun z ostrivnikom, kovaške klešče, vojaška čutarica, sulica za pipanje korenja, prelca, škarje za merjenje lesa, star likalnik na oglje, lahtirna za svetenje, ki so jo furmani obešali zadaj na voz, vodna tehtnica, vevnik za klestenje, štospank za ravno oblanje, motorka štilerca, železni pisker za kuhanje v peči, ročni brus za brušenje nožev, železni možner za phanje ječmena in prosa, pisker za kisanje repe, podajalnik za podajanje sena ali snopja, cepin za vlečenje lesa, klinasta brana za konje, konjski obračalnik, ki so ga imeli samo premožnejši kmetje, sto let star kmečki plug, kultivator za frezanje krompirja, šrauf od preše iz leta 1856. 

Vabljeni na zanimiv ogled. 

Sestavila Senka Karlovčec 
Viri: - pripovedovanje in domači arhiv Ivana Strmčnika